CAMINO DE SANTIAGO/ JAKOBOVA POT
Berem o Caminu.
O POTI po severni Španiji. Od vzhoda, proti zahodu…
In se spominjam svoje poti, dobrih 10 let nazaj.
Obiskala sem jo. In prehodila po njej dobrih 200 km. Nekdo mi je takrat rekel, da nisem bila dovolj vztrajna, da bi nadaljevala do cilja, katerega sem si zastavila, preden sem se odpravila na Pot.
Kakšno leto sem gruntala in razmišljala o tem in presojala ali res nisem bila dovolj vztrajna? Ali sem res obupala?
Nisem. Bila sem tako vztrajna, da sem prehodila 200 km. In ko sem zadnji dan 20 km hodila 14 ur, sem vedela, da je čas, da se obrnem in grem domov.
Ker tudi dan poprej nisem napredovala, ampak sem zadnjih 10 km hodila 10 ur. Noge mi več niso dovoljevale oz. nisem jih več morala dvigovati in hodit naprej.
Morda bi kdo od vrlih pohodnikov rekel, da nisem imela kondicije,… Ja, seveda sem tudi sama razmišljala o tem.
In ko sem se svoj 10 dan Odločila, da grem nazaj domov, so me noge nesle hitro, kakor hitro sem lahko hodila z nahrbtnikom, do najbližjega lokalnega avtobusa do Pamplone, kjer sem noč prespala na golih tleh avtobusne postaje, do Barcelone in z letalom do Benetk.
Veliko in malo potrebno sem opravljala z nahrbtnikom na ramenih in gledala, ali kdo prihaja po poti. Tako sem se pričela osvobajat tistega kaj bo kdo rekel.
Spala v albergih, kateri so bili manj polni in tišji ter posledično nekaj eur dražji.
7 dni sem sem hodila popolnoma sama. Brez družbe, brez dogovarjanja in brez pogovarjanja. Tako mi je odgovarjalo, saj sem ostajala v sebi in tako prehajala v svojo podzavest. Saj veš, da je pot po CAMINU ena najmočnejših enregijskih poti na Zemlji, saj nad njim poteka mlečna cesta, katera je eden izmed Zemljinih meridianov.
In tudi naše fizično telo ima svoje meridiane, ki se polnijo skozi Univerzum.
Spomnim se prigode, ko sem proti večeru prišla v mestece in so bili že vsi pohodniki urejeni, osveženi sedeli na trgu mesteca, se pogovarjali. Meni se je pa posmehoval en starejši možakar, s katerim sva si streho delila noč prej. Kako sem lahko tako počasna in toliko mlajša, on je pa ja to pot prehodil toliko ur prej.
Pa razmišljam (takrat, 10 let nazaj, sama pri sebi): Mater ej, saj nismo na tekmovanju kdo prej pride. Smo na POTI, po Caminu,…
POT je enaka kot življenje: vztrajnost in vsak v svojem ritmu, dokler gre.
9 mesecev sem potrebovala, da sem ozavestila 200 prehojenih km. 9 mesecev, da sem vse zložila v sebi, pri sebi.
Kaj misliš, da sem ljudi, kateri so razmišljali, da sem obupala, prepričevala?
Samo jaz sem vedela, kaj mi je prinesel CAMINO. Zakaj sem se odpravila nanj in zakaj sem se vrnila.
Samo jaz in nihče drug.
Enako je z Življenjem. Svoje življenje živiš sama zase.
Samo TI in popolnoma nihče drug ne ve, kaj se ti dogaja. Ti nosiš svoje čevlje. Morda so tvoje noge utrujene, žuljave, zasmrajene, potrebne počitka, okrevanja,…
Zato se ne odzivaj na provokacije okolja. Pa naj pridejo od tvojih najbližjih. Od ljudi, katerih mnenje ti ogromno pomeni.
ZMERAJ vedi, da ko si prisluhneš IN deluješ, da delaš najbolje sama zase.
Vse ostalo je bob ob steno.
Hodi v svojem ritmu: morda boš zato danes in Ju3 stisnila na gasa 400 na uro, čez 3 dni pa 20km/uro.
ZMERAJ se premikaj po svoji intuiciji.
Ne primerjaj se, pa če je nekdo šel od francoske meje, čez mali Pirinejček, do konca, do Portugalske obale.
Kaj te briga njegova pot.
Skrbi zase. Imej fokus na sebi, na svojem življenju.
Na takšen način svojo energijo daš v kalup in jo usmeris, ko jo potrebuješ in uporabiš modro.
Zato ti želim Buen CAMINO, ne glede na katerem koncu sveta se nahajaš in kako dolgi so tvoji koraki.
Najpomembneje je, da dokler hodiš & deluješ, delaš napredek.
Danes vodim potovanja v CASO DOM INACIO DE LOYOLA, v energijsko bolnišnico in delujem na področju energijskega zdravja (transformacija/sprememba prepričanj). Naslednja pot v Caso Dom Inacio je decembra 2019:
