Leta 2012 sem Caso Dom Inacio obiskala dva krat.

Febraurja 2012, sva se tja odpravila s Tilnom. Zanj je bilo to prvo potovanje v CASO DOM INACIO: prvih 14 dni sva preživela v Abadianii, naslednjih 7 dni pa na morju, kakšnih 70 kilometrov od Sao Paola, ob čudoviti obali Guaruje.

Seveda je bila organizacija v moji domeni in doživela sva energijsko zdravljenje v Casa Dom Inacio, več urno potepanje z avtobusom od Abadianie, do letališča v Brasilii, od koder sva letela do Sao Paola, in z busom nadaljevala pot do letoviškega mesteca Guaruja, kjer sva bila nastanjena. Domov sva se vrnila prenovljena, polna moči in energije ter pripravljena za nove izzive.

Sončni vzhod v Abadianii – ne obstaja energijsko močnejši kraj na svetu, kjer se lahko spočijete, kjer si napolnite svoje baterije, kjer vam operirajo energijska telesa in od koder se vrnete popolnoma prenovljeni. Slika: osebni arhiv
Tilen na obali, Guarujá , Brazilija
Foto: osebni arhiv

Tisto leto je uspešno zaključil drugi letnik, katerega je opravljal 2 leti (odločba ministrstva za šolstvo) in se uspešno podal v tretji letnik, katerega je opravil v enem letu.

Žal sem v vmesnem obdobju prehitro pozabila prvo izkušnjo neprištevnosti; tako sem se veselila izboljšanega zdravstvenega stanja, da sem postala površna. Ker še nisem sprejela tablet in tega, da bi naj za zmeraj ostale v najinih življenjih, ker sem bila neučakana, ker nisem v popolnosti sprejela psihijatrije in psihijatričnega zdravljenja, sem prezrla popolnoma vse znake bližajoče se katastrofe. In, ko je nastopila, je nastopila v vsej svoji velikosti. Tilen je zaradi nerednega jemnja tablet, preobremenjenosti možganov s šolo in učenjem, z maturantskim izletom pričel nihat. Bipolarna motnja se je ponovno pričela kazat v vsem svojem sijaju. Prišlo je tako daleč, da mi je rekel, naj ga odpeljem v bolnico, saj se boji, da bo naredil samomor.

Ko je Tilen prvič zbolel, sem sebi obljubila, da bom naredila VSE, ampak res VSE, KAR JE V MOJI MOČI, da mu pomagam.

Ko sem se drugič soočila z njegovim poslabšanjem zdravstvenega stanja, ko sem ga vsakodnevno gledala in opazovala, kako tone vse globje in globje v globoko klinično depresijo, ko sem ga vsakodnevno opazovala, kako mu tablete ne primejo in kako njegovi možgani ne delujejo, se mi je trgalo srce.

Takrat se mi je zlomil ego, spustila sem predsodke proti psihijatriji, proti tabletam, vsak dan sem se spotoma oglasila v cerkvi, in se pogovorila z bogom, da bom naredila vse, popolnoma vse, ampak res VSE, samo da ga vrne v življenje. Da ga vrne v stanje, kjer bo zmožen reč zdravo v enem zlogu. Namreč, padel je v tako globoko klinično depresijo, da sem bila nekaj časa njegova edina obiskovalka. Ne samo, da je v popolnosti izgubil občutek varnosti, da ga je vse, kar se je dogajalo od zunaj, popolnoma ziritiralo, zdravo je povedal v dveh zlogi: ZDRA (nekaj sekund nič) in nato VO. Pozdravil me je lahko komaj takrat, ko sem se že udobno namestila in pričela čitat knjigo, katero sem si prinesla zraven. Nič, ampak res popolnoma nič nisem pričakovala od njega, ker je vsako pričakovanje začuti in ga je znerviralo. Vsak odklon je ga je vrgel iz tira. Čutil je misli ljudi, kateri so bili v njegovi bližini. Jokala sem, ko sem hodila domov iz bolnice, ko sem videla, da še zmeraj ni v redu. Vedela sem, da je hudo. Vedela sem v svojem srcu.

Nisem se spoznala na psihijatrijo, nisem se spoznala na psihijatrično zdravljenje; seveda smo imeli že eno izkušnjo za seboj, ampak po njej se je pobral in ponovno pričel delovat skorajda v redu. Pisalo se je leto 2013, minil je oktober, november se je bližal koncu. Tilen je pa še zmeraj tonil globje in globje, še globje in globje. Na koncu je prišlo tako daleč, da več sploh ni govoril. Vedel je, da sem zraven njega v bolniški sobi, vendar ni bilo odziva.

Kasneje mi je povedal, da ni mogel govorit. Da je vedel, kaj bi naj rekel, ampak ni mogel spregovorit in to ga je še bolj spravljalo v obup. Jaz v tistem času nisem vedela, kakšni boji se dogajajo v njem. Vedela sem samo, da mu morem dat občutek varnosti pa čeprav samo s tem, da tam sedim. Zato sem sedela, čitala in če je pokazal interes s telesom ali mimiko obraza, sem mu kaj povedala, kakšen dan je bil, da je zunaj lepo vreme, da sem ga pogrešala, da upam, da mu gre bolje in takšne lepe, neobremenjene stvari. Nisem mu pripovedovala, kako ga kdorkoli pogreša, da ga slučajno ne bi obemenjevala z občutkom odgovornosti ali celo z občutkom slabe vesti.

Ja, ogromno sem se naučila o potrpežljvosti, o umirljivosti, o psihijatriji, o strpnosti in o tem, da je življenje krhko. Vse bom naredila, kar je v moji moči, da ga ponovno spravim v življenje in v delovanje. Ne tako, kot je bilo včasih, ampak da mu uredim življenje, v katerem bo užival, v katerem se bo odlično počutil, v katerem bo varen in v katerem bo ustvarjal. Ja, to sem sebi obljubljala medtem, ko sem čakala, da možgani vzpostavijo ravnovesje in prično z delovanjem.

Seveda se zgodba nadaljuje, rada imam pocukrane ameriške (večinoma) filme, v katerih se vse dobro izteče, zato bom napisala nadaljevanje v prihodnjih dneh.

Za vse, kateri se že zdravite psihijatrično, kateri oklevate, bi šli ali ne bi šli k zdravniku psihijatru, bi jemali tablete oz. saj jih ne potrebujete, vi pa ja niste nori, naj vam za konec zaupam še svoje mnenje, katerega sem osvojila v zadnjih osmih letih Tilnove bolezni: popolnoma mi je vseeno, kaj ljudje govorijo in kakšna so njihova mnenja o uživanju tablet, o psihijatriji, o psihologih. Takšni ljudje po večini nimajo osebnih izkušenj, imajo ogromno, ogromno predsodkov, so nestrpni in predvsem so vzvišeni. Bodisi se niso srečali s psihijatrijo, bodisi je niso sprejeli. In ker mislijo, da lahko kar povprek dobronamerno svetujejo, se ne zavedajo, da s tem najbolj škodijo sebi. Ja, prav ste prebrali, škodijo samo sebi. Ugotovila sem, da bi Tilen brez medikamentov lahko bival v zaprtem prostoru nekega Zavoda, popolnoma brez družbe.

Se nadaljuje,…

Eni drugi časi – Guarujá Brazilija
Foto: osebni arhiv

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.