Toliko imam za povedat, za zapisat. Pred kratkim sem zaključila svoj 152 dnevni izziv, natančneje na svoj 46 rojstni dan, katerega sem praznovala 19.januarja 2019. 152 dnevni izziv sem pričela snemat z namenom, da se ponovno predstvavim, kdo sem, kaj sem, kaj počnem, kakšen je moj vidik, kaj sem preživela in kako sem vse rešila. Da povem, kaj se mi je dogajalo od konca leta 2014, ko sem se odločila da se umaknem, da dokončno poskrbim za Tilna, svojega sina, kateri je leta 2010 prvič doživel neprištevnost in se zdravi psihijatrično. In to je iztočnica za današnje pisanje:
HVALEŽNOST in PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI. V preteklih letih sem se naučila, kako najprej z mislimi prevzamem odgovornost. Posledično seveda sledijo besede in za besedami šele sledijo dejanja.

Preden je Tilen zbolel, sem bila povsem običajna ženska. Včasih sem sledila svojemu notranjemu glasu, spret drugič sem delovala tako, kot sem to videla in doživela s svojem otroštvu. Velik vpliv na preobrat v mojem življenju je imelo leto 2005, ko mi je umrla mamica. Smrti do takrat nisem sprejemala, upanje sem imela, da se bo izvlekla, da bo nekako čudežno preživela. Slabe tri mesece zatem se je partner odločil, da me zapusti in 21.6. istega leta se je za zmeraj poslovila še babica, s katero sva stik navezali v mojih odraslih letih. Naenkrat sem bila jezna, zmedena, vsi so me zapustili in spomnim se, da sem takrat tudi sama razmišljala o samomoru. Čisto sem padla v eno veliko črno luknjo, iz katere nisem videla niti snopa svetlobe. Vendar, ko sem pomislila, da lahko s takšnim dejanjem zapustim otroka, za katerega sem se odločila, da bom ne glede na to, kar se mi zgodi v življenju poskrbela, sem odnehala z razmišljanjem o tem, da sebi vzamem življenje. Spraševat sem se pričela, kaj je tisto zaradi česar pridemo na Zemljo?

Zakaj se rodimo?

Kakšen je smisel tega, da se rodilo?

Ne more bit smisel, da se rodimo, se mučimo in na koncu umremo brez, da bi uživali v življenju?!

Ogromno takšnih vprašanj se mi je porajalo po glavi, medtem, ko sem se sprehajala ob reki Dravi, živim namreč v Mariboru  in poizkušala ugotovit smisel življenja. 

Od takrat je minilo 13 let. Danes sedim v svojem čudovitem, velikem stanovanju, v neposredni bližini centra mesta. Do sprehajalnih poti ob Dravi imam 50 metrov. Imam veliko dnevno sobo, po kateri plešem, dobesedno in se tega pravila (ples v dnevni sobi) držim vsakodnevno.  Spremljajo me Surya, španski hrt, mačka Šana in sin Tilen, kateri je zbolel l.2010 in je od l. 2016 invalidsko upokojen.

Kaj sem se naučila od takrat? Od tistega davnega leta 2005, ko se mi je življenje pričelo spreminjat? Marsikaj. Opustila sem krivdo, naučila sem se prevzemat odgovornost in za vse, kar mi je življenje ponudilo, sem hvaležna. Iz vsegega svojega srca, iz vsake svoje celice v telesu vre hvaležnost.

Danes živim drugače: moj um, moja življenjska paradigma je drugačna, spremenjena. Ni se spremenila čez noč. Spreminjala se je postopoma. Ugotovila sem, kaj je moj smisel življenja, kako nadaljevat svojo pot. Do popolnosti sem izpilila svoje znanje, svoj temelj, na katerem sedaj gradim. Življenje je lepo.

Življenje je čudovito.

Življenje je pestro.

Življenje je kičasto.

Naučila sem se, da smo duše v fizičnem telesu. Po svoji operaciji kolka, l. 2015 sem se naučila spoštovat in cenit svoje fizično telo. Ne, do takrat ga nisem cenila v popolnosti. Jemala sem ga za samo po sebi umevnega.

Tako kot vse svoje življenje.

Pred kratkim sem prejela vprašanje: zakaj smo ljudje tako trdi, da se spremenimo komaj takrat, ko se nam nekaj pripeti?

Navada je železna srajca in vse, kar smo doživeli v svojem otroštvu, smo spravili v svojo podzavest. In ta podzavest je danes tista, katera kreira sedanje okoliščine. In tako deluje Zakon privlačnosti.

In o tem bom pisala v svojem dnevnem blogu. Kako lahko spremenite svoje prepričanje. Vse se prične z drugačno miselnostjo. Morda vam lahko pri tem pomagam jaz. Morda se boste odločili za katero drugo pot. Najpomembneje je, da se odločite.

Še zmeraj sem čisto običajna ženska, katera je zaradi različnih okoliščin, katere so bile moja dušna pot, spoznala, na kakšen način vzet moč v svoje roke, videt in sprejet odgovornost v čisto vsaki situaciji katera se mi je pripetila ter kvalitetno nadaljevat svoje življenje.

Zapomnite si: vzgajamo vzeraj z zgledom. Zmeraj povemo vse z vzgledom, katerega nudimo širnemu svetu.

Če ste novinec ali novinka na področju samoraziskovanja, meditacije, duhovnosti, osebne rasti, ali kakor koli bi imenovali spreminjanje samih sebe, ste se morda znašli v zmedi, iz katere ne vidite izhoda. Za vse vas imam eno besedo: VZTRAJAJTE!

Vztrajajte, ker verjemite meni: nekega dne vse mine in nekega dne boste želi sadove svojega dela. Zato vztrajajte, ne glede na to, kaj mislite, da ste že vse dali skozi. Velik objem, Carolina

One Response

Dodaj odgovor za Lillian Blomma Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja