PRIČAKOVANJA UBIJAJO TVOJO USTVARJALNOST

Današnji naslov je zelo udaren. 

Zelo resničen. 

In premalo se o tem govori. Premalo se o tem ve. In premalo se o tem pogovarjamo. 

Zakaj? Nismo bili tako vzgojeni. Naših staršev niso tako vzgajali. Živeli so v sistemu, kjer smo bili vsi enaki. Na papirju in v besedah. Dejanja so bila pa seveda malce drugačna. 

In ker so bili vsi enaki, vsi enakopravni, se ljudje niso naučili prevzemat odgovornosti. In tako so pričakovali od drugih, da bodo naredili stvari, katere so bile po eni strani same po sebi umevne: samo človek je pač človek in linija najmanjšega odpora je znana pri vseh.

In tako so se skozi vso zgodovino rojevala pričakovanja. Še posebej so se rojevala v našem dragem socialističnem sistemu, ko so ljudje morali čakat, da so lahko kaj povedali, kaj naredili, … Da smo se lahko vozili na parne in neparne dni, da smo lahko šli preku meje, da smo lahko prinesli v državo določeno količino oranž, banan, čokolade in kave. Tako je pač bilo. Govorim v pretekliku. In to je ostalo zakoreninjeno. Čakanje, da nam drugi povedo, kaj lahko in kaj ne. Čakanje, da nas rešijo drugi. Čakanje, da nam pomagajo zdravniki, ker so zdravniki vsemogočni.  Čakanje, da vzgojitelji v vrtcu in učitelji v šoli ‘popravijo’ in naredijo na novo, kar bi morali naredit starši skozi dosledno vzgojo – od rojstva naprej. Čakanje, da nam na občini ali katerem koli drugem uradu uradnik za okencem reče, da nekaj ni mogoče ali nam da svoj veličastni blagoslov. Ali morda na banki, bančna oz. bančni uslužbenec pove, da imaš ‘kazen’ in ne moreš naslednjih 5 let poslovat s kreditno kartico na svoje ime, ker si bila v osebnem stečaju – po možnosti te še pogledajo tako, češ, kakšna sramota, kako si si to sploh lahko dovolila.

Ali morda čakanje na šefa oz. direktorja, da se te usmili in ti prizna ure viška (ker kljub temu, da si se trudila in delala, še sploh ne veš, ali jih boš lahko koristila, kaj šele, da bi ti jih izplačal ali bog ne daj, da bi prejela povišico) …

Ja, čakanje, da se bo nekdo drugi spomnil in naredil, kar bi mi, če bi bili v njegovi koži naredili sigurno. Ali pa morda, če bi bili v njegovi koži sploh ne bi tako delovali in bi delovali popolnoma drugače – bolj človeško. Ker takšni se pa že nismo rodili in tega ne moremo naredit drugim, ker kaj si bodo pa mislili o nas.

Vsakodnevno slišim takšne in podobne. Ni pomembno kje se nahajam: ljudje v Sloveniji še zmeraj razmišljajo, da bo namesto njih naredil nekaj nekdo drug. In ja, to je posledica preteklega sistema. Tako so nas naučili naši starši, tako so bili naučeni oni. Tako so nas učili v šoli. In presneto ‘težko’ je danes, v današnjem času, odkrit, kam se naj sploh obrnemo, saj je na tržišču poplava vsega in ‘ja, včasih je pa res bilo bolje, ko ni bilo toliko vsega’. 

Danes tega bloga ne pišem zato, ker obsojam bivši sistem, ali starše ali šolo, ali tršice in tovariše, kateri so nas učili v šolah.

Enostavno sem ga napisala v razmislek: da veš, da imaš zmeraj možnost odločanja. 

Da veš, da se tvoje izobraževanje ni zaključilo z zaključkom šolanja, ampak poteka do tvoje smrti.

Da veš, da je tvoja dolžnost se odločat zase. 

Da veš, da imaš ti svojo moč v svojih rokah in da če ti služba ne odgovarja, jo zamenjaj.

Da če se ne strinjaš s prijateljico, ji to povej v obraz.

Da če te sodelavka najeda, da ji to razloži.

Da menjaj zdravnika, zobarja, specialista, če meniš, da ni bil strokoven do tebe ali ima kakšen drug predsodek.

Da zamenjaj službo, v kolikor si v sedanji službi nesrečna in nezaodvoljna ter misliš, da ne prejemaš plače glede na vloženo energijo.

Da povej šefu, kaj tudi ti pričakuješ za opravljeno delo, katerega opravljaš odlično in zavzeto.

Povej. Sooči se in ne odlašaj. 

Za vsako odlašanje ti bo nekega dne žal. Če ne prej takrat ko boš stara in bolana. Ker odlašanja zaustavljajo zdrav energijski pretok v tvojem telesu in povzročajo bolezni. 

Veš, ni pomembno, kaj si misliš o mojem pisanju in o meni. Najpomembneje je, da si ugotovila, da imaš možnost. Pa ne kot linijo najmanjšega odpora, ampak, da se pričneš soočat, da veš, da imaš možnost izbire.

Če se pa kje ne moreš odločit, ker ti tržišče ponuja vsega preveč, pa uporabi staro, uporabljeno formulo: drži se tistega, s čemer si bila do sedaj zadovoljna. 

Trenutno se nahajam v Združenih državah, na Pacifiški strani. Slovenija je izjemno lepa mala dežela, kjer večina ljudji,še zmeraj misli, da nima izbire in da nima možnosti. 

Zato se soočaj in zmeraj vedi, da imaš možnost izbire. 

Čitaj, izobražuj se še naprej, deli svoje znanje, znaj postavit svojo ceno, bodi dosledna, iskrena, delovna in navsezadnje, (po)ostani zvesta sama sebi.

Morda ti ne bo zmeraj najenostavneje, ker se ti bo zdelo, da ljudje ker bežijo od tebe, ampak na dolgi rok boš pridobila spoštovanje do sebe, svojo moč boš vzela v svoje roke in pričela boš z udejanjanjem svojih srčnih in dušnih želja.

V kolikor želiš pridobit malce več pogleda v sebe in svojo notranjost, te vabim na sobotno aktivacijo enega izmed tvojih premnogih potencialov: 

Delavnica v Pretekla življenja

Po kateri boš vedela, kaj pomeni vzet moč v svoje roke. 

Imej se krasno

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.