V zadnjih dveh letih sem se kar izogibala pisanju o svojem osebnem življenju: v mislih imam partnerstvo. Pisala sem o Tilnu, o njegovi bolezni, o Casi Dom Inacio, o Bitjih svetlobe, … Skratka o vsem, kar se pa tiče partnerstva, sem bila pa bolj ali manj tiho.

Razlog: bila sem izjemno prizadeta. Izjemno. V tistem času, to je nekje dobri dve leti nazaj, sem bila bivšemu možu sposobna reč: da je bolje, da se razideva.

9 mesecev kasneje sva bila ločena. Potrebovala sem 6 mesecev, da sem se spravila na sodišče, saj ko sem se spomnila, da bom morala stopit skozi tista vrata, mi je bilo slabo in šlo mi je na bruhanje. Da ne govorim o tem, da sem ogromno časa prejokala.

Počutila sem se vsrano, neuspešno, kot da sem ‘padla’ na še enem izpitu, katerega mi je življenje ponudilo, ‘nesposobno’ obdržat partnersko zvezo in moža, pričela sem padat v depresijo, … Skratka, vse sorte čustev so mi šle po glavi in telesu.

Ampak, ker sem imela za seboj že nekaj kilometrine v osebnem razvoju, prebrala na milijone knjig, obiskovala Caso Dom Inacio in skrbela za Tilna, sem vedela, da to ni stanje, katero je moje naravno, saj sem se rodila zato, da izkusim srečo in radost. Da izkusim lepote tega sveta na ”easy” in ne, da se non stop mečem za drugega na zobe in pomagam, kot sem pomagala bivšemu možu.

No, zdaj pa malo iz zakulisja – predvsem to pišem zato, da bo morda katera ženska prepoznala (morda tudi moški), da ko pride zveza do konca, je zaključena in to ne pomeni tragedije, ampak življenje na novo. Pa ne ‘šuntam’ tukaj posameznike, da se ločujete, ampak pišem o izkušnji, pišem o dejstvih, da nas slabi zakoni pripeljejo do različnih bolezni, katerim bi se lahko izognili.

V zakulisju mojega poročenega življenja se je dogajalo to, da sem ves čas stala bivšemu ob strani. Veš, jaz sem vzela svoje poročne zaobljube pretirano resno in s preveliko odgovornostjo. Ja, to vem danes.

Sam je imel težave s svojo bivšo ženo: z delitvijo premoženja, z videvanjem otrok, s sodišči, sodbami in vsem ”sranjem” kar pri nekaterih pride v paketu in tako sem nekaj časa živela v najboljši veri, da mu lahko pomagam ali da lahko celo nekaj naredim namesto njega.

Saj vem, da je zgoraj napisano absurd, ker pač ne moremo pomagat drugemu človeku, ampak ko se 1x znajdeš v takšni situaciji, se lahko včasih pripeti, da se zapleteš v začaran krog. Jaz sem se. In verjamem, da je med vami še katera, ki ji je to uspelo. Ali pa morda tudi moški.

Prvo in glavno pravijo je: BREZ OČITKOV.

Drugo pravilo je: brez občutka krivde – čeprav občutek krivde je ravno tisti, kateri te vleče k tlom in zaradi katerega se bojiš priznat, da je s tvojim zakonom konec.

Tretje pravilo je: poizkušaj imet sebe za eno malenkost bolj rada, kot njega. Ne razmišljaj ves čas o njemu in kako ga lahko razvedriš, kako mu lahko pomagaš, ali da je dober človek (vsi smo mi nekje globoko v sebi dobri kot kruh, samo da se včasih ta dobrota ne najde, ker je zakopana globoko, globoko in se tudi ne bo našla) ali DA SE BO SPREMENIL, ČE BOŠ ZADOSTI DOLGO VZTRAJALA.

Ja, ta tazadnja zmaga: vztrajaš lahko do svoje smrti, pa ga ne boš spremenila, če se ne bo sam odločil za spremembo. In glede na moje izkušnje, se ljudje ne spreminjajo tako zlahka, še posebej, če imajo zraven sebe nekoga, kateri jim pomaga.

Jaz zanj vem, da se ni mogel spremenit, ker je ostal v preteklosti.

Tista, katera sem se lahko spremenila, sem bila jaz: jaz sem bila tista, katera sem se odločila, da naredim dokončen konec. Da zaščitim sebe, svoje zdravje, svoj dom, svojega otroka in pridobim nazaj zdravje in svoj dušni mir ter srečo.

Zakaj? Ker sem vedela, da če se ne ločim bom zbolela. Zbolela in umrla.

Čisto zares. In ko sem lani julija obiskala Caso Dom Inacio de Loyola, so mi Bitja svetlobe povedala, da se mi je pričel delat rak na energijskih telesih, na desni strani, kateri je potoval proti bezgavkam in prsim. Seveda so me vprašala kako ga želim ozdravit: z njihovo pomočjo ali s pomočjo zahodne medicine?

Ker veš, pomanjkanje radosti v partnerskem življenju, pomanjkanje veselja, ljubezni, pomanjkanje življenja in spoštovanja do partnerja, vse to prinaša bolezni.

V zadnjem času se je pričelo govorit, kako čustva vplivajo na naše zdravje – ampak ljudje tega še zmeraj ne verjamejo, ker enostavno tega niso bili naučeni v vrtcu in predšolskem obdobju.

Saj veš: kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Ali: navada je železna srajca.

Da se vrnem k ločitvi: imela sem ogromno predosdkov do ločitve – podzavestnih. Nisem bila v svoji moči, saj se je znotraj mene vse vrtelo, kako bi mu lahko pomagala in kaj bi še lahko naredila, da se njemu stanje izboljša.

Ne gre to tako, a veš.

Sodnica naju je ločila v nekaj minutah, saj nisva imela skupnega premoženja in otrok. In po ločitvi sva šla na čaj. O ti lubi Jezus, kako sem bila jaz zaljubljena v tega moškega. Ja, res sem bila. Tega se zdaj, ob tem pisanju, spominjam za nazaj.

In tako je pri meni sledilo obdobje regeneracije. Vsakodnevna meditacija, kristalna postelja, obisk Case Dom Inacio, da so mi Bitja svetlobe pomagala pri ozaveščanju , da so mi pomagala pri mojem okrevanju od raka, kateri se je pričel delat na mojih energijskih telesih.

Srečala sem ga letos spomladi, ko sem se vračala iz šole. Maja, preden sem odpotovala v Californio. Postaral se je (od mene je strejši 16 let), videla sem čisto tanko, nevidno, energijsko ‘nedostpnost’, s katero je obdan že leta in leta – tokrat sem to zaznala prvič. Ja, pozdravila sva se in spregovorila nekaj stavkov: kot stara prijatelja, katera se nista srečala že desetletje. Vem, da sem prebolela in v popolnosti zacelila svojo srčno čakro ter vsa pričakovanja, kakor tudi pretekla razočaranja.

Obdajal ga je energijsko postani vonj: in tokrat mu prvič nisem želela pomagat. Videla in slišala sem, kar v najinem zakonu nisem: da je ostal v preteklosti. Da žaluje za preteklim življenjem, katerega je živel pred menoj in katero mu ni uspelo. Da živi z velikim občutkom potlčene krivde in jeze. Ne glede na to, kako se pogovarja in kako deluje. Vse to sem bila sposobna ‘prečitat’ v nekaj minutnem srečanju na ulici.

In tako sem vedela, da sem napredovala. Kako sem to vedela? Veš, ko sem čustveno vpletena in mi je nekoga žal ali da mu želim pomagat na vsak način, takrat z lahkoto zgrešim informacije, katero mi ponuja energijsko polje posameznika: ker sem v umu in ne v duši oz. ne gledam s svojo intuicijo.

Duša zmeraj gleda in vidi s sočutjem. In sočutje ni usmiljenje. Um gleda z usmiljenjem. To je potrebno razlikovat.

In tako si mi predstavljamo, kako bi naj nekaj bilo – Življenje (ali naša duša), nam pa prinaša različne (pre)izkušnje. In ko pride do izkušenj, takrat vedi, da imaš na rapolagao: vsakodnevno meditacijo, katera ti bo celila tvojega poskodovanjega notranjega otroka, kateri MORE bit zaceljen, če želiš kvalitetno partnerstvo v svoji prihodnosti.

Na razpolago imaš kristlano posteljo:
https://carolinaturecki.si/kristalna-postelja/

Na razpolago imaš Caso Dom Inacio de Loyola:
https://carolinaturecki.si/pot-v-casa-dom-inacio/

Ker veš: ZAKON PRIVLAČNOSTI DELUJE TAKO IZ TVOJE ZAVESTI, KOT IZ TVOJE PODZAVESTI. In tvoje podzavesti je več kot 85%.

Imej se krasno