Danes, na 28.7.2019, se spominjam svoje mamice. Ženska, katera mi je podarila življenje.
Od tega sveta se je poslovila pred 14 leti in ko sem danes razmišljala, kaj naj napišem v tokratnem blogu, sem se odločila, da bom nekaj besed namenila našim dragim mamam. Ženskam, katere so zaslužne, da smo ugledali luč sveta.
Dokler je bila moja mamica živa, sem jo jemala za samo po sebi umevno: bila je tukaj, v mojem življenju. Ne glede na vse.
Z njo sem se veselila, kregala jokala, se hecala, jo jezila, izzivala, ji povzročala sive lase in ji na vsak način želela pomagat.
Bolj mi je bila prijateljica, kakor mama. In tako sem že od sojih najzgodnejših let pričela prevzemat odgovornost za njeno počutje. Vendar otroci ne moremo pomagat svojim staršem, saj so nas oni rodili. In v končni fazi, ko je starš v svoji moči, otroku postavi mejo, nekakšen visok, neviden zid, na katerega se lahko otrok nasloni in tako lahko brezskrbno uživa v otroštvu, prevzemanje odgovornosti pa prihrani za obdobje, ko odraste.
Tako deluje energija. Tako bi naj delovali, če bi želeli, da se v naši podzavesti rodita spoštovanje do staršev, katero kasneje v življenju pripelje tako do zavestnega, kot podzavestnega spoštovanja.
Ko je moja mamica leta 2005 umrla, sem dopolnila 33 let. Tisti vikend sem bila na izobraževanju pri naših sosdih in ko sem se zjutraj prebudila v hotelski sobi, se mi je zdelo, da na mojem prsnem košu sedi/leži skala. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja.
Malo pred prihodom domov, so me poklicali in po telefonu povedali, da je umrla. Šok. Doživela sem čisti šok. Ne samo da sem v tistem obdobju še zanikala smrt in nisem bila pripravljena na smrt, ker nekaj časa me je preveval občutek krivde, saj sem ji obljubila, da jo še v petek, preden grem na pot, obiščem.
Z občutkom krivde sem se srečevala nekaj let.
Prav tako, sem nekaj časa sprejemala njeno smrt, kakor tudi smrt na splošno. Minljivost življenja.
V času po mamičini smrti sem se razšla s partnerjem in nekaj več kot tri mesece po mamičini smrti je umrla tudi babica: mamina mama.
V tistem obdobju sem delala na področju trženja in direktnega marketinga: in spomnim se, da sem se z vsemi silami vrgla v delo: v ponedeljek po mamičini smrti sem vodila predavanje. Nisem si dovolila žalovat približno 9 mesecev. Pred božičnimi in novoletnimi prazniki sem se zlomila. Čisto in v popolnosti.
Tako so mi v roke prišle različne knjige, kot so:
- Celestinska prerokba, Deseto spoznanje, dvanajstvo spoznanje, Skrivnpst Šambale, Vodnik po Celestinski prerokbi – James Redfield
- Potovanje duš, Usoda duš – Newton Michael (avtor)
- Zdaj, edini je samo ta trenutek – Eckhart Tolle
- Tolteške modrosti Miguela Ruiza: Štirje dogovori, Mojstrstvo Ljubezni
- in različni drugi pisatelji: Deepak Chopra, Louise L. Hay, Doreen Virtue, Marjan Ogorevc, Adrijan P. Kezele, …
Pričela sem obiskovat meditacije, saj sem ugotovila, da mi energija angelskega sveta pomaga, kot da me tolaži od znotraj navzven. Tako sem obiskovala seminarje, čitala knjige in se spraševala o smislu življenja. Dobesedno.
Ko sem l. 2007 prejela INICIACIJO V PRETEKLA ŽIVLJENJA, sem doživela spoznanje in odgovor skozi svoje vodnike: ”Tako sta se dogovorila.” Tako sem prvič prejela odgovor, zakaj sva se morala razit s partnerjem.
Na seminarju Življenje – Smrt – Življenje, pri Adrijanu Kezeletu, ko nas je naslednji dan vodil skozi nekaj urno meditacijo, sem se srečala s svojo pokojno mamico oz. z njeno dušo, katera je že nekaj časa želela stopit v stik z menoj, vendar sem bila v umu preveč toga, da bi to lahko storila sama.
To je bila pomlad l. 2007. In tako me je mamičina duša vodila 7 let po moji poti – po poti spoznavanja različnih (nevidnih) energijskih svetov.
Kaj ti želim povedat?
Da se naši najdražji s smrtjo ne poslovijo na vse večne čase. Oni samo zamenjajo obliko: fizično telo gre v zemljo in tam razpade – ali ga že prej upepelijo. Duša pa takoj, ob smrti, zapusti fizično telo in se po nekaj dneh prične vračat na vir: k svojem delu, katerega je pustila na viru. Gre pregledat svoje dosedanje življenje, ga ovrednotit in nadaljevat izobraževanje. Istočasno pa vsem nam, kateri smo ostali na Zemlji, poizkušajo olajšat občutke krivde in samoobtoževanja, saj dokler se ‘kalužimo’ po takšnih občutkih, tako dolgo ne moremo stopit v stik z njimi.
Obžalovanje, globoka žalost in jeza, so najmočnejši čustveni zaviralci in nekakšni blokatorji energije. V naši podzavesti prično ledenet in skozi se več ne more pretakat energija.
To ne pomeni, da ne smeš žalovat. Ah, kje pa. Saj v končni fazi smo ljudje in kot takšni imamo odgovornost do sebe in svojega življenja, da predelamo čustva, da oažalujemo svoj proces. Vendar pride čas, ko se žalovnje zaključi. Pride čas, ko boš prejela odgovore, če jih boš le iskala na pravem mestu. Pride čas, ko se življenje obrne in normalizira.
Če se ti pa žalovanje vleče in vleče ter vleče, kot nekakšna jara kača, se pričnemo vrtet v začaranem krogu in si pričneš povzročat slabo ter bolezen. No, takrat je potrebno žalovanje prekinit, saj si pričnemo škodit.
In če se boš kdaj vprašala, kaj pomenijo določena znamenja, saj te spominjajo na tvojega dragega pokojnega očeta, mamo, babico, dedka, sestro, brata, … ti povem, da se tvoji že pokojni dragi vrnejo na Zemljo, kt duše, za tem, ko so se na viru napolnili in opravili začetne naloge ter želijo navezat stik s teboj in te popeljat po tvoji dušni poti oziroma, kakor ti je namenjeno v tvojem življenju. Seveda jim to ne more uspet brez tvoje pomoči in tvoje odzivnosti.
Zato, če te bo kdaj zanimalo kaj več, če se boš kdaj odločila, da narediš nekaj iz svojega življenja, ti priporočam, da pričneš z vajo vsakodnevne meditacije, katera ti bo pomagala, da iz pokrova svoje duše očistiš balast in stopiš v stik s svojo intuicijo. Meditacijo prejmeš ob člastvu v klub:
https://carolinaturecki.si/meditacije/
https://carolinaturecki.si/
Moji dragi mamici Zorici, katera je bila izjemno potrpežljiva (preveč) in sem od nje podedovala delovne navade in delovno etiko. Katera je z vsem svojim srcem in dušo varovala svojo družino, katera se nikoli ni znala postavit za sebe in brez katere tudi mene ne bi bilo.
Vsem mamam, katere imamo radi – MAMA JE ENA SAMA:
Mama je ena sama,
prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!
Dajmo vse rože mami,
dajmo vsa sonca mami,
pesem, ki v nas se drami,
dajmo, zapojmo mami:
naj ne ostane brez mame
nihče na širnem svetu,
naj žive naše mame,
mame – najlepše na svetu!
(T. Pavček)