Za Caso Dom Inacio sem prvič slišala zgodaj spomladi 2007, ko sem na svoj email prejela vabilo na predstaviitev. Možno, da je bilo v Medvodah, Kranju,… skratka, vsedla sem se v avto in odšla poslušat krajše predavanje, predstavljeno s slikami in podprto z neverjetnimi zgodbami o kraju na Zemlji, kjer se dogajajo enostavno neverjetne stvari, za katere še nikoli do tedaj nisem slišala. Vse skupaj se mi je zdelo fascinantno, neverjetno in predvsem daleč ter drago.

Skoraj tri leta kasneje, sem ponovno prejela vabilo na svoj email, tokrat je bilo predavanje v Mariboru, v kraju, kjer živim in takoj sem se odločila, da ga obiščem.

Seveda sem se zelo dobro spominjala prve predstvitve Case Dom Inacio, na katero sem se vsake toliko spomnila in se spraševala, ali mi je namenjeno, da jo kdaj obiščem.

Še preden se je predstavitev v Mariboru zaključila, sem vedela, da jo obiščem. Caso namreč. Po skoraj neprespani noči sem se odločila, da si kupim letalsko karto in odpotujem sama. Leto predtem sem namreč obiskala Camino de Santiago de Compostela in nekako sem se osvojila misel, da je napočil čas, da nekaj časa raziskujem svet sama. Slaba 2 meseca po predstavitvi sem imela letalsko karto in sredi junija sem odpotovala: dva nahrbtnika in jaz. Na enem listku sem imela napisano ime Abadiania, svojo končno destinacijo. Nisem imela rezervacije prenočišča, nisem vedela kje bom spala, kako je, kako ni, kako kaj zgleda, … vedela sem, da grem na obisk k Entiteam svetlobe v Caso Dom Inacio.

Včasih me kdo vpraša, kako sem to vedela? Moje srce je tako močno pričelo utripat, ko sem se spomnila na Caso Dom Inacio in to se mi je pričelo dogajat med predstavitvijo v Mariboru. Čisto droben glasek v meni mi je rekel, da je to to. Da trenutno ne potrebujem ničesar drugega, samo to pot.

Seveda sem danes hvaležna sama sebi, Hvaležna, da sem si prisluhnila, da sem spoštovala in cenila svoj nasvet sebi. Nisem se omejevala ali obremenjevala s tem, da bi si rekla, kako je to drago, ali da bi  dvomila v sebe, da tega finančno ne zmorem.

Edino, o čemer sem lahko razmišljala je bilo, kako si bom kupila letalsko karto in iz kje bom letela ter kdaj se bom vrnila nazaj. V tistem obdobju sem imela svoj masažni salon, kjer sem delovala popolnoma sama, sin je bil star 16 let in najino gospodinjstvo je obsegalo še psa Jupitra in mačko Šano.

Včasih mi kdo reče, da ne more, ker hodi v službo. Ali, da nima otroka kam dat v varstvo. Ali da je to predaleč. Ali me kdo vpraša, kako se mi splača potovat iz Maribora v Ljubljano, na predavanje, katerega si sama plačam? Ali kako se mi splača potovat v Brazilijo. Hmm, ali se splača živet? Ali na življenje gledate iz vidika se splača ali se ne splača? Če gčedate tako, ste povsem zgrešili bistvo in po vsej verjetnosti si boste dali skozi preizkušnjo, katera vam bo spremenila pogled na življenje in tako o svojem življenju ne boste več razmišljali ali se splača ali ne.

In sem šla. Ko sem sedela na letu čez ocean, sem razmišljala, kako je v bistvu vse povezano, kako so letala nekakšni leteči avtobusi, kateri povezujejo ves svet med seboj, samo od nas je odvisno, ali se bomo določili ali ne.

Dejansko ljudi zadržuje samo en velik strah pred spremembo in na ta strah imamo vpliv sami. Posledično si iščejo izgovore, kako ne morejo, ker imajo službo, ali da ne morejo, ker moža ni doma, ali da nimajo varstva za otroka ali, da so zboleli, … Najslabši od vseh izgovorov je pa ta, da jim ni namenjeno, ali ko jim bo namenjeno, bodo prejeli znamenje.

Prvo noč sem prespala na letališču, na trdih tleh. Kupila sem si resnično najcenejšo letalsko karto, katera je imela let do letališča BSB naslednje jutro. Ampak, bila sem srečna. Zraven sem imela spalko, v katero sem se zavila, objela nahrtnik in poizkušala zaspat za nekaj ur, pod mizo ene restavracije na letališču, Salvador de Bahia.

Tako je minila moja prva noč na južnem kontinentu. Naslednji dan sem prispela v glavno brazilsko mesto Brasilija.

Iz žepa sem potegnila pomečkan listek, na kterem sem imela ime Abadiania, odšla na informacije, da mi povedo, kateri avtobus pelje do tega kraja. Namreč, imala sem izjemno nizek proračun.

Seveda so mi na informacijah rekli, da danes stavkajo vsi avtobusi in da lahko pridem do tja samo in izključno s taxi prevozom. Seveda, da morajo stavkat ravno danes, sem razmišljala,… nisem pa poštudirala, da je to ena mala laž, ker se jim ni dalo ukvarjat z menoj in mi razložit, kako do avtobusa. Prvo pravilo na potovanjih v lastni režiji je, da je potrebno preverit cene. Nisem znala Portugalsko. Brazilci po večini ne znajo angleško. In ker sem na predstavitvi v Caso Izvedela, da je potrebno ceno zbijat, sem se pripravila in zdilala prevoz na sprejemljivo ceno.

Taksist me je dostavil točno do table Casa Dom Inacio.

Abadiania leži na 750m nadmorske višine in v mesecu juniju je tam poletje, kljub temu, da se nahajamo na južni polobli in velja, da je tam zimski čas. Sonce je konkretno kurilo, medtem, ko sem se pakirala iz taksija in se razgledovala po cesti gor in dol, če bom kje koga zagledala, kateri mi lahko pomaga. Hitro sem naletela na Kanadčana, kateri me je usmeril do moje nastanitve. Hotel Amazonas in Hotel Brasil sta bila moja rezidenca. Za čas bivanja sem imela čudovito sobico na vrtu, z visečo mrežo in pogledom v nebo.

Ena iz med posebnosti je bila, da sem takoj, ko sem se namestila, slišala čebljanje. Čebljanje tisočih glasov. Slišala sem čebljanje energije. Do takrat sem že vedela, da se telepatsko sporazumevam z energijo. Vedela sem, da imam dar, kateri mi je bil položen v zibko in s katerim sem se že sprijateljila. Nikoli pa še nisem doživela jasnoslišnosti, kakor to imenujejo nekateri.

Da skrajšam: 39 nočitev sem imela v Abadianii. Vsak dan sem hodila v Caso, v uradnih Casa dnevih sem sedela v Courent roomu in imela 6 nevidnih energijskih operacij. Za prvo so me Entitete svetlobe določile takoj, ko sem prispela. Naslednjo sem imela čez 14 dni in takrat sem si izkusila, kako je, ko um dvomi: namreč, po operaciji nisem mogla odpret oči in se vstat. Počutila sem se, kot da me je zadela kap po celotni levi strani telesa: občutila sem gomazenje dbornih bitij, kako mi nekaj popravljajo, kako mi popravljajo celotno levo stran telesa. Od vrha glave, do stopal. Nisem mogla odpret oči, niti premaknit rok ali nog. Ker prostovoljci poznajo te stvari, so me trije dvignili in skorajda odnesli v sobo, kjer počivajo ljudje, katerim Entitete svetlobe delajo daljše nevidne energijske operacije. Do zaključka dopoldanske Case sem se lahko vstala, se sama postavila na noge in odšla v svojo sobo. Skoraj tri dni nisem šla nikamor, razen na zajtrk, tako me zdelala ta operacija.

Domov sem se vrnila prenovljena.

Približno 6 tednov po svojem prihodu domov, sem doživela Tilnovo prvo neprištevnost. In takrat sem resnično vedela, zakaj sem se odpravila na pot dolgo 9.000 kilometrov. ja, zdaj sem vedela, da se je splačalo. Da sem se lahko s dptrmrmbo Tilnovega zdravja, sem potrebovala moč. Moč, katera je izvirala iz mene, iz moje duše, iz moje srčne čakre.

In tako se je pričelo moje izobraževanje, kamor sem potovala osem let in štiri mesece, v približno 9.000 oddaljen kraj. Sama, s Tilnom, s strankami, v Casi sem se Krstila, poročila in ločila. V vmesnem času sem v Mariboru uredila svoj drugi poslovni prostor, gledala Tilna, kako doživlja svojo drugo neprištevnost, zaprla celotno obrt in se odločila, da se v celoti posvetim otroku. Pristala na Zavodu, imela operacijo kolka, maternice, diagnozo celiakija, popolnoma prehranjevalne navade, shodila, … to je samo en delček o katerih bom pisala v prihodnjih dneh.

Včasih me je kdo vprašal, ali se ne bi mogla pozdravit sama, saj sem pa ja toliko hodila na zdravljenje in še vseeno doživljala vse te fizične operacije.

V Casi sem ugotovila, da je vse povezano. In te povezave, katere so povezave med nevidnimi energijskimi svetovi in fizičnim telesom, želim delit z vami.

Danes sem fit, hodim v šolo in z lahkotnim korakom se sprehajam, gibam in obiskujem fitnes. Hrana je postala moje zdravilo, dobesedno. Kljub temu, da sem zaključila izobraževanje v Casi Dom Inacio, se v Caso ponovno vračam letos aprila.

Spremenila sem način razmišljanja, zamenjala vzorce, kateri so me omejevali v mojem življenju in zaradi katerih sem se borila, namesto živela z lahkoto, skratka, o svojih prigodah vam bom aktivno pisala v naslednjih blogih.

Želim vam fenomenalen ponedeljek in se beremo.