Ta naslov je včerajšnji. Pomeni, da sem že včeraj dobila idejo za blog in o čem vam naj pišem. Pri razporeditvi svojega časa za pisanje se še malenkost vrtim v krogu in tako mi posledično še ne uspeva uresničit svojega cilja, kateri je: napiši blog vsaki dan. To je moj izziv za naslednjih 90 dni.

Ta izziv vključuje, da si vzamem približno 2 uri na dan, se skoncentriram, umirim, vsedem za računalnik in zapišem. Idej mi ne manjka. Izkušenj se je vmes nabralo toliko, da imam o čem za pisat naslednjih nekaj let. Kaj potrebujem? Disciplino. Samodisciplino.

Sem stroga do sebe? Ne. V vmesnem času sem se naučila strpnosti z ljubeznivostjo, ljubeznijo, nežnostjo, redom, disciplino in vztrajnostjo.

Pričelo se je v začetku meseca septembra leta 2010. S Tilnovo neprištevno nočjo in naslednjim dnevom, ko je pobegnil in so ga ves dan iskali. Jaz sem se v tistem trenutku nahajala na podaljšanem vikendu na otoku Pagu, kjer me je v soboto zjutraj pretresla novica iz policijske postaje, da so pridržali mojega sina.

Jeza, nemoč, slaba vest, slabost, šok, nejevera, zanikanje, žalost, eh, to se ne dogaja meni,… Vse to je v tistem trenutku izbruhnilo na površje.

Po pogovoru s prihijatrom, kamor ga je policija  odpeljala na pregled (sodi k postopku), mi ni šlo v glavo, kaj se je zgodilo. Zdravnik mi je namreč po telefonu zagotovil, da je vse v redu.

S Tilnovim očetom sva se razšla, ko je dopolnil 6 let. Oba sva se strinjala, da je bolje, da se razideva takoj, kot da vztrajava v zvezi, kjer bova drug drugega najedala in bila nesrečna, otrok bo pa vse to gledal in bil še bolj nesrečen. Stara sem bila 27 let. To je bil moj prvi korak v drugačnost in ko danes gledam nazaj, je bil prelomnica v mojem življenju.

Skratka, ne glede na to, da se nisva strinjala okoli maričesa (v končni fazi sva se zato tudi razšla), ko je šlo za najinega otroka, sva zmeraj stopila skupaj.

Skratka, v naslednjih dneh se je pokazalo in izkazalo, da se s Tilnom nekaj dogaja in to tako konkretno, da sva se ponoči izmenjevala v njegovi sobi in spala pri njegovih vratih, da ne bi mogel pobegnit, vhodna vrata sva zaklenila in ključe vzela ven, saj je želel pobegnit. Nekaj krat se je zgodilo, da je odpiral okno in želel skozi okno odit ven. Dogajalo se mu je, da me je zamenjeval z izmišljenimi liki, klicali so ga glasovi in ga vabili, naj se pridruži, nočne more so bile tako hude, da je kriče skakal iz postelje, saj so ga napadale kače in prekrivala ga je različna golazen, katera je gomazela po njegovem telesu. Iz sten so mu viseli različni pajki in gledale so ga oči, katere so ga želele ubit. Nočne more po dolgem in počez, čez dan pa govorjenje, katero ni spadalo v nobeno kategorijo, zamenjevanje fantazijskih likov z realnostjo, naenkrat se je odločil, da bo šel čisti stanovanje, spet v drugem trenutku je ležal na Jupitrovi (hrt) postelji in se kujal, kakšne starše ima, kateri ga ne razumejo. Nihanje in skrajnosti, glasovi, prividi, prisluhi, dozdevanje, da je v njegovo telo stopila neka druga entiteta, duša, in zasedla njegovo telo,… Spomnim se enega njegovega stavka, kateri je postal najina šala: ”Ti nisi moja mama, ti si Zonda.” Pojma nisem imela, kaj je to Zonda. Mislila sem, da je to neka pošast. Seveda sem vzela osebno in bila užaljena, kaj mi je rekel. Kasneje mi je razložil, da je Zonda protopit avtomobila.

Potrebovali smo 4 dni. Štiri peklenske dni smo živeli in z atijem nisva vedela, kaj naj narediva: psihijater je rekel, da je vse ok in da se napravlja, v otroški bolnici, spodaj, ko sprejemajo paciente mi je sestra zatrdila, da to ni za njih in da ona ne ve, kam se naj obrnemo na pomoč. Enaindvajseto stoletje in nihče nič ne ve oziroma je vse ok.

Vikend je minil in ker so mu v policijski akciji zlomili prst, kateri še zmeraj ni bil oskrbljen, nama ga je nekako uspelo pripeljat k njegovi osebni zdravnici, katera nas je napotila v bolnico, da mu sanirajo prst. No, ta E.T. vesoljski prst naju bo za zmeraj spominjal na prvo obdobje neprištevnosti in ko so mu nadeli longeto, smo šli obiskat dežurno zdravnico v otroški bolnici, kjer smo naleteli na najarogantnejšo otroško zdravnico. Seveda Tilen v tistem stanju ni pripomogel, da bi zdravnica postala kaj prijaznejša, ali dospotnejša, na koncu je prišlo celo tako daleč, da sem podpisala izjavo, da ga na lastno odgovornost jemljem domov. Zdravnica ga je želela strpat na odrasli oddelek psihijatrične bolnišnice, brez pardona. Naj povem, da je Tilen takrat napolnil 16 let.

Verjamem, da imamo starši intuicijo, katera nas lahko reši marsikatere nevšečnosti, če ji le prisluhnemo. In meni je moja prišla v tistem trenutku, ko sem podpisovala tisti dokument v bolnici prav. Oh, še kako prav, sem ugotovila, malce kasneje.

Da skrajšam: naslednji dan smo se ponovno vrnili v otroško bolnico. Tokrat smo naleteli na zdravnico, katera dela na oddelku Otroške pedopsihijatrije in je postala njegova lečeča zdravnica za naslednjih 5 let. Seveda ga je premestila na odraslo psihijatrijo, začasno. In nama je to tudi povedala. Tilen je bil namreč v takšnem razsulu, da nas je do odrasle psihijatrije spremljal še varnostnik.

In če sem mislila, da sem si dala najhujše skozi, se je pa tam začelo: en teden sem podpisovala papirje, s katerim sem dovoljevala, kot njegova skrbnica, da ga vežejo s pasovi.

Si zamislite? Tvoj otrok, 2 medicinska brata, psihijatrija, pasovi, vezanje na posteljo in ogromnoooo tablet.

Po dobrih 4 dneh sem vedela, da drugače ne gre. Seveda sem imela tako slabo vest in želodec sem imela ves čas v krču. Lubi jezus. Takrat sem govorila: najhujšemu sovražniku ne privoščim, kar sem preživljala.

Ko ponoči nisem mogla spat, sem si naredila meditacijo. Z meditacijo sem se umirila. V prvih 14 dnevih so se mi zdeli dnevi enaki. Vse je bilo enako: sivina, čez dan hrup, ponoči tišina, katera mi je parala živce. Ura ni nikamor šla.

Vrtela sem se v krogu jeze, krivde, obžalovanja, besa, nemoči – v tistem času sem doživela največji stres svojega življenja. Pojavila sem se pred težavo, pred situacijo, za katero nisem imela iznajdljivosti, da jo rešim.

Oseba, katera mi je bila najbolj pri srcu, katero sem ljubila bolj kot sebe, bolj kot svoje življenje, se je znašla v situaciji, kjer ji nisem mogla pomagat.

Psihijatrija je bila zame tabu tema. O psihijatriji sem razmišljala, kot o ustanovi, katera je že za nekoga, za nekoga, katerega ne poznam in ga nikoli ne bom. To je za tujce, kateri niso v mojem dometu.

Nekdo mi je rekel, ne govori tega na glas, kaj si bodo pa drugi mislili. Sama sem razmišljala, da je to sramota.

Bila sem prepričana, da so tablete slabe in da jih jemljejo samo slabiči.

Psihijatri in psihologi so za slabiče in za norce.

Jaz pa nisem ne slabič in ne norec. Jaz zmorem vse.

O ti lubi jezus, kakšna prepričanja so se skrivala v meni in na plano. Znašla sem se v konfliktu sama s seboj.

Tilen je zapustil odraslo psihijatrijo po 7 dneh, kateri so se meni vlekli kot 7 mesecev in odšel na otroško psihijatrijo. Na otroški psihijatriji imajo dopoldneve zapolnjene z učenjem, z bolnišnično šolo, s terapevti, psihologi, z aktivnostmi, kjer poskrbijo, da so kar najbolje vključeni v življenje.

24.12.2010 je bil odpuščen iz bolnice, kjer je preživel več kot 100 dni. Jaz sem mislila, da to pomeni, da je zdrav. Bil pa je stabilen, kar je pomenilo, da sem sedaj sama odgovorna za to, kaj se v naprej z njim dogaja v vsakodnevnem življenju. Seveda sem prejela datum, kdaj se oglasiva v bolnici, na pregledu, na skupini (1x mesečno je potekala skupina za starše in 2x mesečno za otroke). Vendar to ni bilo dovolj.

Kaj sem pa vedela, da bo, ko bo šel prvič v šolo, prišel po drevoredu zelen proti meni?

Ali, da si ne bo upal na cesto?

Ali, da si ne bo upal v trgovino?

Ali, da ne bo vedel, kakšna je razlika med mililitri in grami?

Ali da si ne bo znal naredit zajtrka?

Ali, da ko se bo zjutraj zbudil, da ne bo vedel, da se je potebno vstat, umit, obleč, najest in odit v šolo?

In tako sem se znašla z otrokom, kateri je nujno potreboval posebno nego in skrb, sama. Ni bilo časa za vprašanje: Kaj pa zdaj? Ali morda kako pa zdaj? V glavi mi je odzvanjal bakin rek:

”UZDAJ SE USE I U SVOJE KLJUSE”

In tako sem se lotila svojega življenjskega podviga. Rešiti svojega otroka in ga spraviti v stanje, da bo lahko ponovno pričel delovat. Temu sem sledila popolnoma brez znanja in z ogromno predsodki. Imela sem pa orodje: meditacijo. Do takrat sem ugotovila, da mi meditacija pomaga, me umiri, mi ponudi rešitve, me usmeri k potrebnim korakom.

Kako sem vse to uredila, kaj se nama je dogajalo in kako še danes delava ter delujeva, vam bom opisovala v svojih vsakodnevnih pisanjih. Še naslednjih 90 dni.

Vaša Zonda 😉

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.