Sobota zvečer. Včasih sem že oddrvela v noč in prav škoda se mi je bilo vrnit domov pred jutrom. Danes uživam na kavču, iz zvočnika prihaja sproščena glasba, katera mi vliva inspiracijo pri pisanju današnjega bloga. Četrtega po vrsti.

Včeraj sem ga preskočila: dopoldne sem vedela, da bi ga naj napisala, vendar sem nekako v sebi odlašala in si dala tisoč in eno zaposlitev, vse je bilo pomembneje, ko sem se pa zvečer vrnila iz šole, sem se pa uprla sama sebi. He he he, se nasmejim sama sebi, še posebej, ko me mine, kakašno odlašanje ali ko me um želi pokomadirat.

Izziv sem si postavila ravno zato, da grem preku sebe: s tem pisanjem namreč spreminjam svoje vsakodnevne pridobljene navade, katere niso stare, izvirajo pa iz prepričanja, da pisanje in snemanje videjev ni delo in da se kaj ‘pomembnejšega najde’, kot je sedet in počet tisto, v čemer uživam.

Torej, živali spijo, otrok ustvarja glasbo, stanovanje se je zavilo v spokoj.

Ja, časi se spreminjajo, obdobja se spreminjajo, energija se spreminja, nič ni večno in edina stalnica  so spremembe v našem življenju.

Da so edina stalnica spremembe, sem govorila odkar pomnim. Nisem pa tega ponotranjila oz. sem potrebovala kar lep čas, da sem v sebi spustila  in se prenehala oklepat stvari, ljudi in dogodkov, kateri mi ne služijo. Z besedno zvezo ne služijo mislim na svoje energijsko zdravje, svoje počutje, kot oporo meni in mojemu načinu razmišljanja ter življenja.

Česa sem se v preteklosti oklepala?

Oh ja,… ni enostavno. Kje pa. Še zdaleč ne.  Upanje umre zadnje.

Upanje je, da bodo starši živeli večno.

Čeprav sem vedela, da je moja mamica bolna, da ima tumorje v glavi, da je prenehala govorit, da leži na onkologiji, sem razmišljala, da tokrat bo pa res nekaj naredila drugače, ko se vrne iz bolnice. Spremenila bo prehrano in način življenja. To mi je obljubila preden je prenehala govorit.

Zdravnik mi je poizkušal povedat, da je ne morejo operirat in da ne kaže dobro. Še zdaj se spomnim, kako sem ga gledala, kaj mi nekaj govori brez veze, naj se raje bolj potrudi. Saj mamica bo pa ja prišla živa in zdrava iz bolnice. To je samo začasno. Pa ni. V četrtek sem bila pri njej na obisku, zadnjič, vendar še tega nisem vedela. Ni več govorila, ni se premikala, vendar me je razumela. Metastaze je imela razraščene čez vse notranje organe in posejane po celotnem telesu. Obljubila sem ji, da pridem v petek, ampak nisem. Odpeljala sem se na vikend seminar in razmišljala, da jo obiščem v nedeljo, ko se vrnem. Tisto soboto smo imeli večerno zabavo in počutila sem se, kot da ne spadam tja. Takrat sem se prvič srečala s tako neprijetnim občutkom, da sem sama sebe prepričevala in se spraševala kaj mi je. V nedeljo zjutraj sem se zbudila z občutkom, kot da na mojih prsih leži 500 ton. Ja, 500 ton. Tega se spomnim iz tistega vikenda danes, po skoraj 14 letih. Spomnim se občutkov, kateri so me pričeli prežemat v soboto zvečer. V nedeljo, ko sem se proti večeru vračala in bila na mariborski obvoznici, me je poklical brat in mi sporočil novico. Umrla je v soboto zvečer. Stara je bila 50 let. Bila je moja prijateljica. Ne, nisva imela odnosa mati hči, ampak sva bili priajteljici.

Slabe tri mesece zatem, mi je takratni partner sporočil, da me zapušča. Leto 2005.

13 let sem v poletnem, zimskem ali spomladanskem času, kot prostovoljka/vzgojiteljica, pomagala Rdečemu križu in Zvezi prijateljev mladine.  Punat, Poreč, Zidanškov dom na Pohorju. Mamica je delala v vrtcu in prvič sem šla pazit otroke pri dopolnjenem 18 letu. Nadaljevala sem po Tilnovem rojstvu in si pridobila širino pri vzgoji – čeprav še danes ne vem, ali ga pravilno usmerjam ali ne.

Kakorkoli, tri tedne zatem je bil čas (ponovno smo se vrnili v leto 2005), da odpotujemo z otroci na morje (Rdeči križ, Punat) in nekaj dni zatem so mi domači sporočili, da je babico zadela kap. Tri dni zatem je umrla v bolnici. V dobrih treh mesecih in pol sta umrli mamica, babica in doživela sem partnerski razhod.

V tistem obdobju se nisem spraševala, ali je dobro, da se je mamica ‘rešila’ in da je za moje zdravje dobro, da več ne živim s človekom, kateri me ne ljubi in spoštuje.

V tistem obdobju sem občutila eno gromozansko veliko, ogromno, črno luknjo, spredaj, na prsih. In vsakega, kateri mi je razlagal, kako je to vse za nekaj dobro, bi najraje vprašala po zdravju, saj sem potrebovala objem in ne pametovanja, kaj bo ko bo.

V tistem trenutku mi je bilo hudo. V tistem trenutku sem potrebovala tolažbo. V tistem trenutku sem se znašla v veliki črni luknji, katera je bila resnično ogromna. In nikjer ni bilo popolnoma nobene svetlobe.

Danes vem, da je ta velika praznina ponazarjala popolno sesutje moje srčna čakra.  Srčna čakra je bila kakor globel, črna in brez dna.

Navzven sem delovala. Nič, ampak čisto popolnoma nič se mi ni videlo. V ponedeljek po mamičini smrti, še pred pogrebom, sem organizirala dogodek in imela predavanje – v tistem času sem delovala na področju prehrane in zdravega/uravnoteženega načina prehranjevanja.

9 mesecev sem potrebovala, da sem se sesula. Decembra je prišlo za menoj. Bila sem pred pragom 33 rojstnega dne. Pravijo, Kristusova leta. Jaz sem jih doživela v vsej njihovi veličini.  

Takrat sem se pričela spraševat, v čem je smisel življenja?

Zakaj se rodimo, delamo in umremo?

Zakaj?

Kaj je namen tega, da se mučimo in zbolimo?

Kaj je namen mojega življenja? Kaj je namen našega življenja?

Nisem želela kupit filozofije, da tako pač je. Da se naj sprijaznim s tem.

Ali da tako bog hoče in želi.  Vzgojena sem bila v katoliški veri, da bi naj nekdo od zgoraj pazil na mene in mi posledično odrejal kdaj bom srečna in kaj bom počela? Kdo bo živ in kdo bo umrl? Ne. Ne.

Zakaj?

V čem je point?

Zakaj se rodimo?

Zakaj umremo?

Zakaj živimo?

Tisoč in eno vprašanje, za katera sem se odločila da bom, v kolikor odgovori obstajajo, prejela odgovore na njih. Jaz jih bom našla: ”Mene ne bo nihče je***!”

Nekaj let so mi ta vprašanja odzvanjala po glavi.  Ker nekaj let.

Da sem stopila na pot samoraziskovanja, meditacije, energijskega zdravja, mi je pomagala mamica oz. njena duša. To sem pričela odkrivat svoje skrite potenciale. Pričela sem tudi aktivno komunicirat z našimi že pokojnimi, kaj nam sporočajo, kako z nami komunicirajo, … Aktivirala sem svoj potencial. In tako sem lahko, po več letih rekla, da je vse izkušnja. Ko sem vse predelala v sebi. Ko sem sprejela njeno smrt, babičino smrt in razhod.

Prva knjiga, katera je mi prišla v roke in odgovorila na moja vprašanja je bila: POTOVANJE DUŠ, Michael Newton. Ja, ker zahtevna knjiga za začetnika. Kasneje sem vzela v roke še USODO DUŠ in nekaj let kasnje še SPOMINI NA ONSTRANSTVO.

Oklepamo se tistega, kar poznamo in kar ljubimo. Največja čustva povzročajo največje upanje. Oklepamo se življenja, ker enostavno ne vemo, da obstaja tudi nekaj drugega. Oklepamo se zato, ker vemo, v svoji podzavesti, da bodo sledile spremembe in na spremembe nismo pripravljeni.

Zgoraj napisano me je pripeljalo do tega, da sem pričela spoznavat drugačnost, o kateri se mi ni niti sanjalo.

Drugačnost, katera mi je pokazala, da so zmeraj z nami Angeli, Nadangeli, Samorogi in ostala Bitja svetlobe.

Odkrila sem drugačnost, da sem postala zvesta sama sebi.

Drugačnost, da imamo moč, da stvari spremenimo.

Jap: v mojih rokah je moč, da usmerjam svoje življenje. V mojih rokah je moč, katera izvira iz mojega srca, da se ODločim in nareim KARKOLI sem si zastavila. Kateri koli cilj.

V MOJIH ROKAH JE MOČ, DA DOSEŽEM KATERI KOLI CILJ SEM SI ZASTAVILA.

In veste kaj? Tudi vi imate to moč v svojih rokah. Ne, ne, ni dana samo meni. Dana je tudi vam. Da lahko tudi ve naredite karkoli želite.

KARKOLI.

In ni pomembno, če ste v tem treutku, ko to berete, v popolnem razsulu. Bodisi finančno, fizično ali psihično. V tem trenutku imate moč to spremenit.

 Verjemite meni, katera sem se iz dekleta v tridesetih letih, spremenila in postala ženska v drugi polovici štiridesetih let.

Spremenila sem se iz osebe, katera sem razmišljala, da me je že spet nekam vrglo in da včasih pa res nimam moči, da ‘nadzorujem’ vse okoliščine, katere doživljam, saj ne morem spreminajt drugih.

In veste kaj, res ne morem spreminjat drugih. Ne. Drugih ne. Lahko pa in sem, spremenila sebe, se spreminjam in se bom spreminjala, do konca svojih dni.

In veste zakaj? Ker energija zmeraj kroži in jaz sem tukaj zato, da krožim z njo.

In to je moje življenje. Veliko, veličastno, radostno in vesela sem, da sem se odločila, da ga delim z vami.

Hvala, da me spremljate.

Carolina iz srca.

p.s.: vmes so vsi člani mojega gospodinjstva zaspali in spijo kot polhi. Jaz pa s slušalkami na glavi pišem dalje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.