Danes pišem. Dopoldne sem namenila svojemu blogu kar nekaj ur, nato sem se učila za šolo, šla na izpit, ga opravila in zdaj je ura že pozno v noč, ko pišem besedila besedila za spletno stran.

Tilen nemirno spi in jaz ne grem spat, dokler ne začutim, da se je umiril in zaspal. Ja, tako to je.

Razmišljam o svojem 152 dnevnem izzivu, katerega sem pričela snemat avgusta 2018, v okviru katerega sem vsak dan posnela vlog, dnevni video v živo, na svoji Facebook strani CarolinaTurecki. si. Kaj sem pridobila s tem?

Stalnost, vztrajnost, notranjo moč, zavedanje, samozavest in še kaj. Med drugim tudi ugotovitev, da sem na pravi poti.

Načeloma sem vztrajna. Tega sem se priučila v otroštvu.

S Tilnovo izkušnjo (o njej si lahko preberete tukaj: https://carolinaturecki.si/nepristevnost-in-psihiatrija/), sem svojo vztrajnost še okrepila.  Strah, o katerem govorim ni bil izražen navzven, ampak navznoter. Kazal se je v obliki dvoma: ”Eh, kaj boš snemala videe, saj tega pa ja ne rabiš.” Ali: ”Zakaj bi se kazala celemu svetu, saj ne rabijo vsi vedet, kaj se ti dogaja.” Takšne in podobne misli so me preletavale, ko mi je droben glasek prišepetoval, da naj pričnem s snemanjem videjev.

Zraven sem razmišljala kje naj snemam videe?

Kako se naj postavim, kaj naj oblečem in podobni štosi.

Vse to našteto sem prepoznala kot notranji dvom, kateri me je oviral.

Ali veste, da se vsa naša čustva dvoma, jeze, neodločnosti, odlašanja, kriticizma, pesimizma, dolgotrajne jeze, neiskrenosti, strahu, žalosti, nezaupanja vsedejo oz. naložijo na oz. v naše notranje organe, kjer zavirajo energijski pretok?

Zdaj veste 😉

Da se navežem na svojo zgodbo snemanja videjev in kaj je bil tisti spožilec v meni, zaradi katerega sem se kasneje odločila za svoj 152 dnevni izziv:

V maju 2018, sem med snemanjem meditacije začutila bolečino v zobu. Ker vem, da vsaka bolečina v telesu nekaj sporoča, sem bila pozorna na svoj zob. Ker se je bolečina pojavila v petek zvečer, sem se odločila, da bom čez vikend med meditacijo vzpostavila komunikacijo tako z zobom, kot z bolečino.

V nedeljo je bolečina bila tako močna, da sem vedela, da je obisk zobarja naslednji dan neizbežen. V ponedeljek mi je zobozdravnica sporočila, da mi žal ona zoba ne more izpulit, ampak bo to storil kirurg.

Na vrsto pri kirurgih bi naj prišla v roku dobrega meseca.

Kako lahko preživiš z bolečim zobom en mesec? S protibolečinkimi tabletami.

Ok, tudi prav.

Na poti domov sem razmišljala in govorila z angeli v stilu: glede na to, da me je zob pričel bolet med meditacijo, uredite tako, da bom čimprej na vrsti pri kirurgih in da bom naletela na super fajn kirurga, kateri mi bo zob uredil tako, kot je v moje najvišje dobro in v najvišje dobro vseh vpletenih.

Zmeraj dodam v najvišje dobro vseh vpletenih, da slučajno ne bi (nehote) koga za kaj prikrajšala.

Ker je v ponedeljek moja zobarka delala popoldne, sem se lahko šla h kirurgom naročit v torek. Seveda sem prišla ob nepravi uri, saj nisem poslušala svoje intuicije, katera mi je rekla, naj prvo uredim drugi opravek in se nato vrnem.

Ok, tudi prav.

Ko sem se vrnila, mi je sestra dala datum čez 2 dni, rekoč: ”Malo prej se je izpraznil termin.”

Naj vam povem, da sem bila resnično radostna. Vsaka celica v mojem telesu je prepevala. V svojem srcu sem rekla samo: ”Hvala.” 1x.

Da skrajšam: v četrtek sem šla na puljenje zoba. Naletela sem na simpatičnega kirurga, skozi katerega so delovala Bitja svetlobe. Prav čutila sem jih, kako delujejo skozi njega.

Po končanem posegu mi je kirurg sporočil, da je zaradi lege korenine, nastala luknja v sinusu. Potrebno je  počakat, da bo telo to samo zacelilo. Imunski sistem se sam odzove na zdravljenje in celjenje.

V tistih dneh sem bila na antibiotikih, saj sem nekje pojedla skiti gluten, imam diagnozo celiakija in glutena ne smem v nobeni obliki, saj takoj zbolim. Celiakija je avtoimuna sistemska bolezen.

Puljenje zoba mojemu imunskemu sistemu ni koristil.

Naslednji dan sem bila dogovorjena za tatoo. Zvečer sem pa imela randi.

Kaj naj rečem?! Bravo jaz in moja hitrost.

Včasih pozabim, da nisem več stara 20 let. Se pravi, da sem prešla leta, ko se je telo zdravilo samo od sebe.

Veste, meni je jasno, da leta ne igrajo vloge, ampak dejstvo pa je, da nas izkušnje, stres, operacije, ločitve, prometne nesreče in različne priložnosti, ko se nam življenje ne odvije po naših pričakovanjih pahnejo v šok. In takrat je potreben čas. Čas, da si telo opomore. In dejstvo je, da so celice drugače razpoložene za regeneracijo v dvajsetih, tridesetih ali 45 letih. Fizično telo ima svoje zakonitosti, ne glede na to, kaj si moja glava želi.

In tako se mi je v soboto dopoldne imunski sistem porušil. V popolnosti. Antibiotiki več niso prijemali, pričela sem čutit, kako mi vse zateka, postajala sem kot hrček, vsa otečena.

V ponedeljek zjutraj sem se odpravila h kirurgu, ampak nisva našla skupnega jezika. Enostavno me ni slišal. Tako sem odšla domov, saj mi je rekel, da je vse ok.

Po neprespani noči sem se odločila, da grem ponovno do njega. Ko me je sprejel, je bil njegov odgovor enak: počakajmo, da telo pravi svoje. Seveda sem mu povedala, da sumim, da mi antibiotiki ne primejo.

Popoldne sem odšla do svoje zdravnice, katera me je pod nujno napotila v bolnico. Seveda so ugotovili, da se rana ne celi in da mi morejo menjat antibiotik. Zdaj sem imela prava zdravila.

Medtem, ko sem sedela v bolnici in čakala, da me zdravnik sprejme, so bile bolečine tako hude, da so mi tekle debele solze in zraven sem razmišljala o sebi in svojem življenju. Nisem se smilila sama sebi. Točno sem vedela, kje sem šla čez sebe: zmeraj sem delala in delovala navzven. Na fizisu.

Tilnova bolezen mi je pokazala, kaj je delovanje od znotraj navzven.

”In sedaj, ko sedim tukaj z bolečino, s katero se soočam, mi tega nihče ne more odvzet. Niti prijatelji, znanci, partnerji, bivši mož,… Sama sem odgovorna zase.”

In takrat sem se odločila, da pričnem snemat videe. Tistega maja, ko sem sedela v čakalnici in omedlevala od gnojnega sinusa.

Tako sem postopoma prišla do svojega 152 dnevnega izziva in tako danes ponovno delujem v svojem izzivu, v vsakodnevnem pisanju bloga. Vsak dan nekaj novega.

Zobje predstavljajo odločitve. Sinusi predstavljajo naša podzavestna prepričanja, da imajo drugi ljudje moč nad nami. Ledvica predstavljajo naše podzavestne strahove. Radost potuje po telesu s pomočjo krvi in limfe. Srce je sedež radosti.

Ni pomembno, če v to verjamete ali ne. Zdaj veste. Vaše izkušnje in odločitve vam bodo pa pokazale ali to velja tudi za vas ali ne.

Življenje je pestro in zanimivo. Moja baka je rada rekla: ”Kakor si boš postlala, tako boš spala.”

Želim vam, da si udobno posteljete.

Carolina

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.