Več o Casi si lahko preberete tukaj: https://carolinaturecki.si/entitete-svetlobe-v-casa-dom-inacio/

Entitete svetlobe so zadolžene za naše energijsko zdravje, katero se manifestira v vsakodnevnem življenju, seveda pod pogojem, da tudi sami spreminjate svoje vedenjske vzorce in navade, da spoznavate kaj ste posvojili v življenju in prevzeli od drugih, bodisi od družine, od staršev, od vzgojiteljev, od najboljše učiteljice.

Katera so tista vaša prepričanja, katera gojite in ki odzvanjajo v vaši glavi z besedami: takšen sem; takšna sem se rodila; ne morem si pomagat; ne znam; ne zmorem; oh, ko bi le lahko; si ne upam; zdaj še ni čas; nimam denarja; predrago je; ah, ko bi le bilo zastonj; ko otroci odrastejo; ko menjam službo/stanovanje/partnerja; ko se upokojim; ko shujšam; ko zadanem na loteriji; ko se zaljubim; ko menjam avto; ko mi bo šef dovolil; prvo vprašam zdravnika; otroci mi ne dovolijo; mož mi ne dovoli; prijateljica je rekla, da to ni zame; jaz nisem takšna; …..

Kateri je vaš?

Jaz jih imenujem izgovori našega uma – ja, tudi moji so bili včasih. To vse biva v vaših možganih tako dolgo, dokler se ne odločite, da več ne bodo del vašega življenja in jih nadomestite s spodbudnimi besedami. Z besedami in frazami, katere vas bodo vzpodbujale v vsakodnevnem življenju.

Veste kateri je bil moj? Kateri je bil tako resničen, tako globok, tako pri roki vsakodnevno? JAZ IMAM BOLNEGA OTROKA in NE MOREM. Kako pa bi lahko?

Res je: Tilen je invalidsko upokojen. Res je imel dve neprištevnosti. Res mu je gluten rušil umetno vzpostavljene povezave. Res sem ga 3x odpeljala v Caso Dom Inacio in so mi Entitete svetlobe rekle, da se bo do konca pozdravil sam. (pustimo zdaj, da sem razmišljala in razmišljala in razmišljala, kako se bo to izvedlo). Res je, da me nekateri ljudje, ki dvomijo, sprašujejo, a pomagat pa mu nisi mogla, ko toliko hodiš v tisti center?

In potem bi naj JAZ pomagala drugim?

No, to kar ste zgoraj prebrali so bili dvomi v meni in so vihrali v meni. Včasih so imeli takšno rušilno moč da sem ker obmolknila in jim pustila glavno besedo. Spet drugič sem se kregala sama s seboj, v svoji glavi in sebe prepričevala. Dokler nekega dni nisem imela dovolj, da sem se pričela dolgočasit in da počnem vsak dan ena in iste stvari in sem že zdavnaj izgubila kreativnost, katera je včasih napolnjevala moje življenje. Nisem se več smejala in smisel se mi je nekako izogibal. In tako sem nekega dne sprejela ODLOČITEV: nekega jutra v predsobi, ko sem se zjutraj obuvala, da peljem Suryo na sprehod in ponovno razmišljala, kako se naj lotim vsega skupaj. Dvomom sem ker puščala odprto pot – ja, res je: 24 ur na dan skrbim za otroka, kateri me potrebuje. Ne potrebuje me, da ga fizično nosim in prenašam, potrebuje moj občutek varnosti. Potrebuje me, da ga naučim, kako delovat v življenju. Potrebuje me, da pri sebi vzpostavi vsakodnevno rutino. Potrebuje me, ko me gleda, kako sem zadovoljna in izpolnjena v življenju. Potrebuje me, da me opazuje, kako se znajdem v življenju. Potrebuje me, ko me gleda, kako plešem po dnevni sobi medtem, ko kuham kosilo. Potrebuje me za vzgled, za pogovor. Potrebuje me, da vidi, da je vse mogoče.

In ko sem se odločila, da sprejmem svojo dogovornost, je vse steklo: pričela sem snemat meditacije in odanes vodim on-line skupino. Naredila sem svoj 152 dnevni izziv, s katerim sem dosegla to, da sem se vsakodnevno pokazala svetu, ne glede na to, ali sem imela nižji bioritem, ali sem bila doma, zunaj, na sprehodu, na potovanju.

152 dnevni izziv, katerega sem snemala na Facebooku, vsakodnevno v Živo je bil moja prelomnica.

Odločitev v predsobi sem sprejela lanskega maja, medtem, ko sem trpela za grozljivo vnetim sinusom, kot posledica puljenja zoba, saj je bila korenina speljana do sinusa. Kasneje lani sem se prvič, odkar je Tilen zbolel, odpravila v Casa Don Inacio. Njemu sem organizirala varstvo. Jaz sem pa šla svojim dogodivščinam naproti. Kaj se mi je vse dogodilo od tiste odločitve, bom podrobno opisala v enem izmed naslednjih blogov. Danes z vami delim nekaj utrinkov: v dobrih dveh mesecih sem CASO Dom Inacio obiskala 2x, vpisala sem se v šolo, katero danes obiskujem, s Tilnom sva obiskala nogometno tekmo v Manchestru, obiskala sem Glasgow,…

Vse to z eno odločitvijo nekega lepega pomladnega jutra v predsobi; da si enostavno več ne bom dovolila, da me Tilnova bolezen zaustavlja.

Veste, vse so vaše odločitve: tudi vse neodločitve, so na enem nivoju odločitve. Vsako odlašanje povzroča slabe zobe. Vsaka dolgotrajna jeza najeda jetra. Vsaka dolgotrajna žalost se nabira v vaših pljučih. Ja, tako se čustva nabirajo v vaših notranjih organih -ne glede na to, ali v to verjamete, ali ne. Če vas o tem niso naučili v vrtcu, šoli ali kasneje v življenju, še ne pomeni, da ne obstaja. Če se s tem še niste srečali, še ne pomeni da ne obstaja. Lahko vas zanima, ali pa ne. In tudi če vas zanima, še ne pomeni, da tako tudi živite.

Ko sprejemte odločitev, da boste nekaj spremenili, ko pričnete videt, kje vas ovirajo določene misli, ko pričnete raziskovat svoje življenje in ko počnete tisto, kar vas razveseljuje iz vsega srca, ne glede na mnenje okolice,… ja, takrat ste stopili na pot spremembe iz katere več ni povratka.

Želim vam ogromno smejočih dni, ogromno srčnosti in hvaležnosti, ogromno zavedanja, da vse, kar počnete, počnete zase, za svojo dušo in da ste vzgled tako v svoji bližnji, kot daljni okolici.

Carolina iz srca