ŽIVLJENJE ENE MAME Z BIPOLARNO MOTNJO

Bipolarna motnja. Bipolar disorder. Nekaksna oblika psihoze. Veste, kaj je psihoza? Nekakšno stanje možganov, ko le ti ne ločijo med resničim in neresničnim svetom.

Ja, nam zdravim je to nepredstavljivo. Ni pa enostavno za ljudi, kateri to doživijo, so kadarkoli doživeli ali doživljajo. Psihoze se, ko jih zdravniki diagnosticirajo, zdravijo s tabletami. Jaz zdaj ne bom pametna in ne bom govorila, ali je to za vse večne čase, ali samo začasno.

Jaz sem v Tilnovem življenju kot opora: opora svojemu otroku, kateri je bil prvih 16,5 let popolnoma zdrav. Kateri je tako rekoč čez noč zbolel in so ga upokojili pri njegovih 22 letih. In danes sem njegov družinski pomočnik: spremljam ga, vodim ga, spodbujam ga, skrbim za njega in mu nudim oporo. Pogovarjam se z njim, ga poslušam, skrbim za njegove strahove in jih poizkušam minimalizirat. Njega učim, kako naj se z njimi sooča. Naučila sem se prepoznat, kaj zahteva #bipolarnamotnja in tako mu stojim ob strani, ga podpiram in spodbujam, postavljam meje: včasih je to ljubeča meja, bolj jasno začrtana, spet drugič malenkost bolj zabrisana. Ampak najpomembneje je, da sem prisotna, da se lahko zanese – da lahko z mojo pomočjo in prisotnostjo razvija v sebi občutek varnosti, kateri se mu je porušil čisto in v popolnosti.

Za človeka z diagnozo psihoza, bipolarna motna, shizofrenija, je nujno, da živi v okolju, kjer ima podporo in oporo.

Tudi če ne poznate nikogar z zgornjo diagnozo, verjemite, da je takšnih ljudi ogromno. Nekateri imajo to prirojeno, drugim se pokaže v času pubertete in odraščanja, spet tretji pa pregorijo v kasnejših letih. Ja, zaradi stresa.

Mene je dokončno pričela prebujat Tilnova Bipolarna motnja: prvič 2010 in nato 2013, ko je zdrsnil v globoko klinično depresijo.

Ne, nič od zgoraj napisanega si nisem znala predstavljat, dokler vsega nisem spoznala pobliže.

Kaj je tisto, s čemer sebe spravim iz postelje, po noči, katero sem prebedela in bi se zjutraj najraje obrnila na drugo stran in spala dalje?
Kaj je tisto, kar me poganja znova in znova naprej?
Kaj počnem vsakodnevno?
Kako živim?
Kako sem si uredila življenje?
Kako se odločam?
Kako sem zaživela na novo?
Kaj me je motiviralo?
Kako sem sprejela bolezen?
Kako danes živim z njo?

ŽIVLJENJE ENE MAME Z BIPOLARNO MOTNJO
je moja osebna izkušnja, katera me je naučila soočanja s sinovo boleznijo, kako sem se soočala s psihijatrijo, z zdravili, kako sem od zanikanja postopoma pričela sprejemat (skozi leta) psihozo, imenovano BIPOLARNA MOTNJA.

Najina pot na Pacifiško stran Združenih držav Amerike, San Francisco in v Los Angeles:
~ kako se razumeva,
~ kaj doživljava,
~ kako delujeva
~ kako je nujno, da vsakodnevno, na urnik, vključiva tudi bipolarno, da se tudi jaz, kot zdrav človek zavedam, da je ves čas prisotna in kaj lahko jaz naredim za njo…

Bolezen je zmeraj prisotna in samo s sprejemanjem v vsakodnevno življenje si lahko olajšamo svoj vsakdan in tako postopoma dosežemo, da nas več ne obvladuje, ampak mi pričnemo obvladovat njo. Postopoma, korak za korakom. In to vse je proces.

In o tem procesu govorim na svoji spletni strani, govorim in pišem, ko se oglašam iz Case Dom Inacio, govorim in pišem v teh Blog zapisih, govorim v vsakodnevnem življenju.

Ja, jaz sem tista, katera sem VODJA v družini – pomeni, da jaz sprejemam odločitve: tega me je naučila bipolarna.

In, kakor si že ugotovil/a, smo na potovanju trije: jaz, bipolarna in moj sin.

Se ti to zdi noro, nenavadno? Imaš predsodke do psihiatrije in psihijatricnega zdravljenja? Predsodke do zdravil? Ti je ljubša narava, kot zdravila? Veš, pri nekaterih boleznih ne gre za izbiro, ampak za BREZPOGOJNO SPREJEMANJE. In ko zboliš ali zboli tvoj bližnji, za katerega bi naredila čisto popolnoma vse, tako kot je zbolel moj sin, takrat spoznaš kakšna moč se skriva v tebi. Jaz sem imela ogromno predsodkov, mislila sem, da sem najpametnejša, imela sem mnenje za vse, tudi za tisto, kar se me ni tikalo, …

Jaz sem bila tista, kateri se je zdela psihiatrija ‘za norce’, za nekoga izjemno oddaljenega, za nekoga, katerega niti ne poznam. Za ljudi, ki bi si lahko sami pomagali, pa si ne znajo, si ne pomagajo, so žrtve,…

Ja, vse sorte sem spoznala o sebi, o boleznih, o psihiatričnem zdravljenju, o tabletah, o mitu, kateri pravi, da se vse da brez tablet (tudi sama sem bila včasih zagovornica tega), o ljudeh, kateri se zdravijo, o svoji vzvišenosti, katero ima lahko samo človek, ki je zdrav in sodi drugega iz svojih čevljev – ta zadnja mi je dala ogromno vetra in dokončno zlomila moj ego.

Zmeraj se lahko včlaniš v KLUB ŽIVI ŽIVLJENJE in prispevaš ter pomagaš s svojim finančnim prispevkom (donacijo): SI56 0510 0801 6556 049.

da se moje raziskovanje nadaljuje še naprej.
da še naprej snemam meditacije,
da še naprej ozaveščam s pisanjem o psihijatriji in psihijatričnem zdravljenju,
da še naprej ozaveščam s pisanjem in informiranjem o najinem življenju,
da pomagam Tilnu pri izboljšanju njegovega zdravja,
pri njegovi samostojnosti
da mu s potovanji pomagam razvijat nove možganske celice, saj se naši možgani razvijajo neprenehoma in zmeraj, ko spoznavamo nove kraje in ljudi.

In tako bo njegova izguba kratkoročnega spomina, ko so se njegovi možgani ”skurili” lažja, saj bo razvil nove navade, katere mu bodo olajšale vsakodnevno življenje.

In tako sem v nočeh, ko sem ”pazila na njega” ugotovila, da je mogoče in možno, da se možgani na novo razvijejo in da lahko, s strpnostjo in potrpljenjem ter seveda tabletno terapijo spravim svojega otroka k sebi tako, da bo nekega dne (čez 5, 10 ali 20 let) lahko deloval SAMOSTOJNO.

Jaz vsakodnevno dokazujem svojo vztrajnost – kaj pa ti?

Naj ti najina zgodba vlije moči, da se vse da in da je vse možno: prvi korak je odločitev, nadaljnji koraki so pa nabiranje znanja.

Duša vsakega posameznika ima plan. Ali poznaš svojega?